Šunikov vodni gaj – kraj, ki v sebi skriva lepote od pradavnine, a so ga do pred nedavnim pozabili pokazati svetu. No, odstrli so le del čudovite pokrajine, ki tudi tam, do koder ne seže označena pot, skriva dih jemajoče zaklade.
Ni Šunik, kot bi pomislili glede na ime gaja. To čudo narave ustvarjajo vode Lepenjice. Šunik, tudi Šumnik mu rečejo, je njen sosed in se ji pridruži tam, kjer se vodni gaj konča.
Potok, čeprav razigran, bučen in poskočen, nima lahke poti, še zdaleč ne. Kamni, ne ravno majhni in ne vedno okrogli, so v ne preveč strmi strugi postavljeni tako, kot bi hoteli vodi preprečiti pot. A ona se ne da: divja čeznje, se urno vije pod brvmi, bruha iz vsake špranje, se znajde pred prepadom in se v hipu spremeni v slap. Zdrvi v tolmun, ga razburka, kdo ve kako naredi, da se obarva zeleno, še manj pa, zakaj postane bolj svetel in prozoren, ko se voda čez naslednje ovire, nič bolj prizanesljive, napoti dalje, sprejme v svoje nedrje še povodje Šumnika, se nekoliko umiri in skoraj resnobno napoti v naročje Soče.
